Bilo je nekje aprila, ko je na vrata učilnice 1. ar potrkala učiteljica Karin Lah in povedala, da želi govoriti z mano in Nejcem. Sledila sva ji na hodnik, kjer naju je povabila, da bi skupaj z njo in še z drugimi udeleženci projekta Science4Girls odpotovali v Lizbono, kjer bo v sklopu projekta od 16. 5. 2022 do 20. 5. 2022 potekal teden dejavnosti. Ob tej novici so se moje ustnice razširile v nasmeh in komaj sem čakal na nepozabno avanturo. Doma sem podrobno raziskal, kam natančno nas bo vodila pot. Videl sem, da Lizbona leži ob morju (Atlantskem oceanu), kar se mi je zdelo odlično, saj neizmerno rad plavam.
Dan pred odhodom na Portugalsko sem mrzlično pakiral še zadnje potrebne reči za pot. Skoraj bi pozabil vzeti kopalke, vendar me je k sreči nanje opozoril plavalski instinkt.
V soboto, 14. 5. 2022, je šlo zares. Mami me je v zelo zgodnjih jutranjih urah odpeljala na glavno avtobusno postajo v Mariboru in mi zaželela srečno pot. Na postaji je že čakal Nejc, s katerim sva razpravljala o tem, ali sva s sabo vzela vse potrebno. Hitro so se nama pridružili še učiteljica Lara Jug, učiteljica Karin Lah in še dva dijaka, ki sem ju poznal le po imenu in videzu. Po nas je v nekaj minutah prišel GoOpti, ki je bil zadolžen za to, da nas odpelje na letališče Marka Pola v Benetkah. Posedli smo se v kombi. Sedel sem med Nejcem in Žanom. Skrbelo me je, da se ne bomo dobro ujeli, saj je bil starejši od mene in Nejca in sem zato domneval, da ga druženje z mlajšima ne bo zanimalo. Hitro pa sem ugotovil, da sem se motil. Pogovor med nami je v hipu stekel in sopotnik se mi je zdel zelo prijazen. Med potjo smo razglabljali o šoli, profesorjih, igrah in kaj kmalu smo prišli na cilj. V Benetkah je sonce močno pripekalo. Na letališču smo čakali več ur in imel sem občutek, da se je čas ustavil. Čas sem si krajšal s tem, da sem opazoval mimoidoče ljudi in si predstavljal, da je kdo od njih tihotapec prepovedanih drog (sem ljubitelj oddaje Banged Up Abroad, kjer letališke policija ujame tihotapce). Igra se mi je zdela precej zabavna, saj imam rad strateško razmišljanje in branje neverbalnih znakov človeka. Niti jaz niti policisti nismo našli grešnika, je pa vsaj čas hitreje minil. Po neštetih postopkih pred vkrcanjem na letalo je le-to vzletelo. Leta me ni bilo strah iz treh razlogov: bil sem v dobrih rokah malteške posadke, ki je za letenje zelo dobro usposobljena, letel nisem prvič in pred potovanjem nisem gledal oddaje Katastrofa v zraku, v kateri so vse preveč nazorno prikazani vzroki za strmoglavljenje letala.
Pogled skozi okno letala je bil osupljiv. Pod nami so se razprostirale beneške lagune, veličastne gore, sinje modro morje in puhasti oblaki. Letalo je po nekaj več kot treh urah letenja pristalo v prestolnici Portugalske – v Lizboni. Žan je v sprejemnici letališke stavbe vprašal, ali smo prišli v živalski vrt, saj je bilo neizmerno glasno (otroci so vpili, kot bi jih dajali iz kože). Prijazni Portugalec je nas, slovensko »ekipo«, odpeljal v hotel, ki stoji blizu središča mesta in v katerem smo bivali. Po nastanitvi smo se sprehodili po delu mesta, ki me je v hipu očaral. Všeč mi je bila arhitektura in sproščenost, ki jo je bilo čutiti. Po večerji je sledila vrnitev v hotel. Dan pa se zame še zdaleč ni končal, kajti nestrpno sem pričakoval finale Eurovizije. V svojo in Nejčevo sobo sem povabil tudi Žana, ki ga je ogled prav tako mikal. Smejal se je temu, da sem se pritoževal nad tem, da se Malta ni uvrstila v veliki finale. Ob razglasitvi rezultatov smo bili zgroženi.
- 5. 2022
Ker se je teden dejavnosti začel šele v ponedeljek, je bila nedelja za nas prosti dan. Za zajtrk smo pojedli toliko hrane, kot da bi morali iti peš v Slovenijo. Ker nam jo je ta dan zagodlo vreme, smo se dijaki v dopoldanskem času pripravljali na predstavitev dela, ki smo ga v projektu opravili do tega trenutka. Takrat smo se fantje zbližali tudi z Mihaelo. Okoli poldneva smo se z vlakom odpeljali v bližino Oceanária de Lisboa, ki je največji notranji akvarij v Evropi. V njem se nahajajo veliki akvariji, terariji in biomi, ki jih najdemo širom Atlantskega oceana. Oceanarij je res vreden ogleda, saj se v njem skriva veliko majhnih, a skrivnostnih in velikih mogočnih živali, ki nam pričarajo občutek življenja v divjini. Zelo zanimiva se mi je zdela skulptura vodne pošasti/zmaja pred kompleksom akvarijev, ki je v celoti izdelana iz odpadnih plastenk, najverjetneje najdenih v Atlantskem oceanu. Po ogledu Oceanarija smo se odločili še za vožno z gondolo, ki je nudila nepozaben panoramski pogled na bližnje velemesto. Okrepčali smo se v McDonald’su, kjer smo se domislili šale, da nam je SERŠ častil hrano (McDonald’s). Te šale smo se posluževali pri vsakem obroku.
Po okrepčilu smo se s podzemno železnico odpeljali v južni del mesta, ki leži ob oceanu. Ustavili smo se na trgu Praça do Comércio, kjer stoji velik kip konjenika. Ob trgu je bila lepa peščena plaža. Bil sem nekoliko slabe volje, ker s sabo nisem vzel kopalk (v hotelu so mi učiteljice povedale, da časa za kopanje najverjetneje ne bo, zato jih nisem vzel s sabo). Plaža je bila prazna in v morju nisem videl nikogar. »Kako bi lahko užival v plavanju!« sem si rekel. Pot smo nadaljevali mimo muzeja piva in med prelepimi barvitimi hišami, obdanimi s keramičnimi ploščicami, ki so značilne za Portugalsko. Z zanimanjem smo fotografirali lizbonsko katedralo, ki je bila zgrajena v 12. stoletju. Od tega dne naprej smo večerjo našli v Lidlu, kar nam je ustrezalo, saj smo Serševci glede čakanja na hrano občutljivi, v Lidlu pa smo hrano dobili takoj. Večerji je sledilo še druženje v Mihaelini sobi, kjer smo se pripravljali na prihajajočo predstavitev.
- 5. 2022
Po razporedu dejavnosti sodeč so se delavnice z dijaki iz drugih držav pričele nekoliko kasneje kot prihodnje dni. Čas do zbora smo izkoristili za pohajkovanje po mestu. Zaneslo nas je mimo parka Eduarda VII., ki je skozi teden postal moj najljubši kotiček barvite Lizbone. Pogled z vrha parka je bil zame vselej dih jemajoč. Sprehodu skozi neskončno dolgi drevored je sledilo srečanje v hotelu Holiday Inn. Z nasmehom na obrazih smo pozdravili Špance in Romune. Kmalu za tem so v sejno sobo v vrsti prikorakale še Švedinje. Litvank še ni bilo, kajti z letalom so prispeli šele okoli 17. ure. Vodja projekta Nuno nas je prijazno nagovoril, njegov sodelavec pa nam je podrobno predstavil Lizbono in njeno zgodovino. Izčrpni predstavitvi profesorja so sledile naše predstavitve dela v projektu Science4Girls. Vsi vemo, da smo Slovenci »najhrabrejši« in zato smo se za predstavitev javili prvi. Moram priznati, da sem bil iz neznanega razloga bolj nervozen kot kadarkoli prej. Še nastop pred tisočglavo množico na osnovnošolski valeti mi ni predstavljal takega psihološkega zalogaja. Ob govorjenju so se mi tako šibile roke in kolena, kot da bi brez hrane in oblačil ležal v snegu na Arktiki. Toda tudi ta izziv sem prestal! Po predstavitvah ostalih treh držav smo imeli krajši »coffee break«. Med njim sem pristopil do enega izmed Kataloncev in ga vprašal, ali je navijač FC Barcelone. Zapletla sva se v nogometno obarvan pogovor, ki so se mu pridružili še ostali Španci. Ugotovil sem, da se Španci na besedo nogomet prilepijo kot muhe na med. Zelo prav so mi prišle tudi osnove španščine, ki se jo učim. Moje osnovno znanje jezika je Katalonce zelo navdušilo. Po odmoru se je Nuno od nas poslovil in vsaka državna ekipa je šla svojo pot po mestu. Učiteljici sta predlagali, da bi si lahko ogledali botanični vrt, s čimer smo se strinjali. Botanični vrt je bil lep, vendar se je že začelo temniti, zato v njem nismo preživeli preveč časa. Med potjo do hotela oz. Lidla sem spoznal, da »produkti« kanabisa domačinom niso tuji.
- 5. 2022
Po obilnem zajtrku smo se podvizali v Holiday Inn, kjer nas je čakal drugi dan delavnic. Najprej so Litvanke, ki jih dan prej še ni bilo, predstavile svoje opravljeno delo v projektu. Nato nam je dobrovoljna Poljakinja Joanna razložila načrt dela za ves teden. Poudarek bi naj bil na tem, da bi se več deklet in žensk vključilo v znanost. Ta dan je vsaka država delala zase. V šolskih učbenikih smo iskali slike, ki diskriminirajo ženske v različnih poklicih. Po »coffee breaku« smo se o ugotovitvah posvetovali z ostalimi učenci in dijaki. Temu je sledilo kosilo, ki smo ga Slovenci vselej težko pričakovali, saj motor za delo potrebuje gorivo (»še posebej, če ga plača SERŠ«). Profesor Diogo in študentka lizbonske univerze Ana sta nam razložila posebno nalogo, ki smo jo morali opraviti. Pripraviti smo namreč morali kratek film/video o podnebnih spremembah in problemih, ki se dogajajo v Lizboni. Te probleme mora rešiti oseba ženskega spola, ki je herojka. Po predanih navodilih smo se lotili »brainstorminga« in si zamišljali ideje za video. Fantje smo želeli, da je video zabaven, Mihaela pa se s tem ni strinjala. Čeprav se projekt imenuje Science4Girls, je obveljala moška beseda. Žan in jaz sva bili tako polna zabavnih idej, da so te kar bruhale iz najinih glav. Zamislila sva si scenarij, ki na žalost ni bil po godu učiteljic, zato sva morala to zlata vredno idejo zavreči. Kmalu pa sva prišla na idejo, ki je bila sprejemljiva. Sestavili smo potek zgodbe in ob pomoči učiteljic Lare in Karin razmislili, kje bomo posneli določene kadre. Iz Holiday Inna smo na željo Mihaele zavili v nakupovalno središče. Moški del ekipe nad to željo ni bil ravno navdušen, saj so bile v nakupovalnem centru zgolj trgovine z ličili, dragimi urami, nakitom in oblačili. Žan, Nejc in jaz smo se vdali usodi in naredili nekaj krogov po trgovinah, da bi si krajšali čas. Pri tem smo bili deležni številnih čemernih pogledov varnostnikov, kajti središče polno dragih znamk je »pravi naravni habitat« za Serševca, ki po takšnih trgovinah kot največji turist hodi s trenerko in nahrbtnikom in je skoraj tako zlit z okolico kot konj na drsalkah, ki drsa med ljudmi. Opazili smo trgovino Rolex, ki je kot bi mignil pridobila našo pozornost. Želeli smo si kupiti kakšno uro ali dve, vendar v primeru vstopa v trgovino na naše malenkosti v trenerkah očesa ne bi vrgli le varnostniki, ampak najverjetneje celo CIA. Iz nakupa Rolex ure ni bilo nič in zato smo obupano, brez ideje, kaj bi počeli, pol ure čakali pred vhodom v center. Ko je Mihaela blagovolila priti na zbirno mesto, smo se kot vsak dan sprehodili do Lidla, ki je bil ob večerih naš največji zaveznik. Hrano smo odnesli na teraso hotela, kjer smo skupaj povečerjali. Ugotavljali smo, da se imamo skupaj zelo lepo.
- 5. 2022
Zajtrk smo pojedli zgodaj, saj so po mestu krožile govorice, da bo ob 9.30 prišlo do ustavitve železniškega prometa. Za ta dan smo imeli pripravljenih veliko načrtov, kajti posneti smo morali vse kadre za film. Odpravili smo se na železniško postajo in z vlakom odrinili do utrdbe Torre de Belém. Preden smo pripešačili do nje, smo videli ogromen bolniški kompleks namenjen bolnikom z rakom trebušne slinavke. Ob pločniku, ki vodi mimo centra, so na tleh ležale velike količine zavržene hrane, kar me je presunilo. Belémska utrdba se mi je zdela čudovita. Imel sem občutek, da sem priča popolni arhitekturni dovršenosti. Kasneje sem prebral, da je bila ta utrdba iz 16. stoletja namenjena vkrcavanju in izkrcavanju ljudi na ladje in z njih. Pobližje smo želeli videti tudi gotski samostan, ki je del svetovne dediščine. Radovedno sem opazoval stavbe in ljudi okoli sebe ter skupaj z Žanom poskušal v terci zapeti pesem Grace Kelly. V bližini samostana stoji Padrão dos Descobrimentos, betonski spomenik pomorščakom, ob katerem je na tleh narisan zemljevid sveta, na katerem so označena mesta, ki so jih med plutjem po morju odkrili portugalski pustolovci. Notranjosti prej omenjenega samostana si nismo ogledali, saj je bila vrsta za ogled daljše od tiste, ki je nekoč nastala, ko so ljudje hodili v trgovino po tople žemljice. Ob hoji smo skrbno snemali kadre za film.
Po krajši vožnji z vlakom smo se sprehodili po Pink Streetu in poiskali kraj, kjer bi lahko obedovali. Odločili smo se za azijsko restavracijo Wok to Walk. Meni in Nejcu se je pripetila manjša nevšečnost, namreč kuharski šef je na najine testenine vlil napačno omako. Le-ta je bila najbolj pekoča na seznamu. V hipu sem v obraz postal rdeč kot kuhan rak. Potil sem se, kot da bi pretekel maraton in iz oči so mi tekle solze. Hvala Bogu, da sem zraven testenin naročil še limonado, ki je bila moja rešiteljica. Skupaj z njeno pomočjo sem premagal kupček vročih testenin, ki pa so bile kljub pikantnosti izvrstne. Pod pripekajočim soncem smo se počasi spustili proti trgu Rossio, ki me je še posebej očaral. Na njem je stala velika fontana in še večji kip Rei-ja Dom Pedra IV. Ob trgu je stalo veliko prelepih vijoličnih dreves jakaranda, ki so se mi vtisnila v spomin. Povzpeli smo se na vrh hriba, na katerem stoji Castelo de S. Jorge, mavrski grad in ruševine palače. Ker na svojo svetlo kožo nisem nanesel kreme za zaščito pred soncem, me je le-to pošteno opeklo. Stolpi nekdanje palače so ponujali božanski razgled nad vse mesto. Videl sem morje, mostove, kip Jezusa v daljavi, borovce, neštete hiše, vetrne elektrarne in celo svoj najljubši park! Naenkrat sem zaslišal glasno tuljenje. To niso bili ljudje, temveč pavi, ki so se ponosno sprehajali po dvorišču palače in sedeli na njenih zidovih ter na vejah dreves. Moram priznati, da so se vedli zelo nespodobno! Ob obzidju je bila razstava starih artefaktov, ki so jih odkrili na tem območju. Ustavili smo se še v Hard Roc k Cafeju, ki ga nekateri ljudje zelo cenijo in hvalijo, meni pa se ni zdel nič omembe vrednega. Učiteljica Karin in fantje smo se peš odpravili nazaj do hotela (seveda skozi park Eduarda VII.). Ta večer smo imeli še veliko dela, posnetke smo namreč morali sestaviti v film. Vajeti smo prevzeli fantje z Žanom na čelu. Mihaela je ob omembi “editanja” videa pobegnila v svojo sobo. Montaža filma sprva ni šla kot po maslu, saj nismo imeli računalnika. Kljub temu smo se znašli in uporabili telefon. Žan je delal po mojih in Nejčevih predlogih. Medtem sem v kotu sobe pisal pesem, saj mi je letošnja Eurovizija dala zagon za to, da bi postal pevec. Po štirih urah dela, torej okrog pol ene zjutraj, je bil film nared.
- 5. 2022
Pred vsakodnevnim zajtrkom smo Mihaeli pokazali prej omenjeni film, ki smo ga ustvarjali dolgo v noč. Medtem ko je bila ona nad njim zgrožena in se ji ni zdel primeren, se je nam zdel naravnost genialen! Po zajtrku smo polni ponosa nad našo stvaritvijo video pokazali učiteljici Lari. Njej se je zdel tako smešen, da je trikrat skoraj padla po tleh. To je pomenilo, da je bil krstni ogled posnetka uspešen. Hitro smo pripešačili do Holiday Inna, kjer je za nas potekal še zadnji dan delavnic (ker smo v Lizbono prišli dan prehitro, smo se morali tudi hitreje odpraviti). Zaradi naše stiske s časom smo imeli Slovenci čast kot prvi predstaviti video, ki smo ga ustvarili. Tokrat povsem sproščeni in dobre volje (razen Mihaele) smo se postavili pred platno, na katero je sijal projektor. Pred ogledom kratkega filma je Nuno povedal, da nam bodo po ogledu zastavili nekaj vprašanj. Mihaela se je samo prijela za glavo, jaz pa sem pritisnil tipko »play«. Profesorji so se smejali skoraj tako kot učiteljica Lara. Za nas ni imel nihče nobenega vprašanja. Pred kosilom smo imeli še krajšo delavnico risanja znanstvenika, čemur je sledila diskusija v mešanih skupinah.
Po kosilu smo imeli v hotelu gledališko delavnico, kjer smo morali zaigrati krajšo igro, ki prikazuje dekle, ki si želi delati nekaj, kar naša družba smatra za moško službo oz. delo. Naša skupina, ki je bila pol slovenska pol španska si je zamislila skeč, v katerem želi Cristina postati boksarka, vendar ji njuna očeta tega ne dovolita. Na koncu je vsem dokazala, da je dobra borka. Po zabavni delavnici je Nuno predlagal, da bi se lahko vse države skupaj odpravile na krajši sprehod. Z Žanom sva bila takoj za, kajti želela sva izkoristiti še zadnje trenutke z novimi prijatelji. Strumno in v ravni vrsti smo korakali po pločnikih lizbonskih ulic. Med hojo sem opazil dve trgovini, ki prodajata izdelke iz konoplje. Hodil sem na čelu kolone, kjer so se gibale tudi Švedinje, s katerimi prej še nisem imel priložnosti spregovoriti. Ponujene prilike nisem želel zapraviti, zato sem stopil v akcijo. Pogovor je nanesel na to, da si želim postati pevec in dekleta so od mene zahtevala, da zapojem. Odrešil me je prihod do manjšega amfiteatra. Tam smo nadaljevali pogovor drug z drugim in naposled sem Švedinjam le moral zapeti. Učiteljica Karin je čez nekaj minut naznanila, da bomo odšli, fantje pa tega še nismo želeli, saj smo se zabavali. Po zaslugi učiteljice Lare smo Slovenci še 20 minut lahko izkoriščali svoje čare, ki smo jih prebudili iz hibernacije. Ti trenutki pa niso trajali večno. Nekoliko potrti smo se poslovili in drugim zaželeli srečno pot domov. Še zadnjič smo se sprehodili skozi »moj« park in se ustavili v Lidlu. Po zadnji skupni večerji smo se še nekaj časa družili in nato zaspali. Tisto noč sem sanjal o tem, da bomo v Lizboni s prijatelji preživeli še en dan, toda sanje so se zjutraj razblinile kot milni mehurček.
- 5. 2022
Poln tihe žalosti sem vstal in v kovček pospravil vse, česar še nisem dan prej. Pri zajtrku sem melanholično gledal naokoli in žaloval nad tem, da se zabava končuje. Svojo prtljago smo zložili v avtomobil, ki nas je odpeljal na letališče Humberto Delgado. Na letališču mi ni bilo do tega, da bi oprezal za morebitnimi tihotapci prepovedanih substanc in sem le otožno počakal na vkrcanje na letalo. Let se mi je zdel veliko krajši kot prvič, najverjetneje, ker se nisem več ničesar veselil. Vedel sem, da me spet čakajo dolgočasni šolski dnevi, polni stresa in nejevolje. Iz Benetk nas je v Maribor ponovno odpeljal GoOpti. Pred koncem poti nas je čakalo še eno znamenje, ki je naznanjalo konec potovanja – po radiju se je vrtela skladba See You Again, ki je kot ulita za slovese. S težkim srcem sem se poslovil od sopotnikov. Doma sem z veseljem pripovedoval o dogodivščinah, ki sem jih doživel v Lizboni.
Iskreno se zahvaljujem vsem, ki so mi omogočili, da sem za en teden odpotoval. Potovanje na Portugalsko mi bo za vedno ostalo v spominu. Lizbona je prelepa in tudi družba ne bi mogla biti boljša. Edina stvar, ki bi jo želel spremeniti je ta, da bi potovanje trajalo dlje. Prepričan sem, da bom Lizbono obiskal še večkrat, saj sem tam preživel trenutke, ki si jih bom za vedno zapomnil in za katere bom vedno hranil prostor v svojem srcu. Brez pomislekov lahko zatrdim, da je bil teden v Lizboni najboljši teden mojega življenja!
Filip Gračner, 1. ar
