Dogodki

13. 6. 2014 smo se prvi in drugi letnik gimnazijskega oddelka odpravili na zaključno ekskurzijo. Pot nas je popeljala po zelo lepih krajih mimo različnih znamenitih stavb, cerkva, gradov in muzejev.

Na avtobusu je bilo zelo veselo vzdušje, saj smo bili vsi v pričakovanju prvega postajališča. Najprej smo se ustavili blizu kraja Libeliče. Peš smo odšli do reke, kjer je bila manjša gostilna in prostor za različne športne aktivnosti. Razdelili smo se v dve skupini. Ena je odšla v kraj Libeliče, druga pa si je lahko privoščila malico, saj nas je vožnja kar utrudila. Kasneje so naši vodiči pripravili ognjišče, da smo si lahko pekli hrenovke, ki smo jih nataknili na ošiljene palice. Izkušnja je bila zelo zanimiva. Dobili smo tudi priloge in pijačo. Ker pa je bila v neposredni bližini voda, smo se imeli možnost preizkusiti v veslanju. Dobili smo primerno zaščito in opremo in se sami odločili, s kom želimo biti na kanuju. Preden smo odveslali, smo prisluhnili še navodilom za delo vsakega posameznika. Po zanimivi razlagi smo odpluli po reki. Veslati smo morali z vso silo, saj smo se obrnili proti rečnemu toku. Ko smo prišli dovolj daleč, je bil naš trud poplačan tako, da smo brez veslanja pluli kar s tokom reke. Ko smo se vrnili na kopno, smo se odpravili proti avtobusu in se po novo znanje odpeljali v Libeliče.
Ker imajo Libeliče veliko pomembnih znamenitosti, nas je pričakala vodička. Za začetek nam je povedala nekaj o kraju nasploh, potem pa smo pešačili do cerkve, zraven katere se nahaja tudi kostnica. V cerkvi smo slišali nekaj o njeni zgodovini, ker pa je že stara, so jo ravno v tistem času prenavljali. Nato smo si imeli priložnost ogledati še kostnico. Meni osebno je bila zelo zanimiva, hkrati pa je bilo tudi srhljivo videti toliko človeških kosti na enem mestu. Za cerkvijo je bila potka, ki nas je vodila do hiše zelo znanega človeka, ki je veliko prispeval, da so danes državne meje med Slovenijo in Avstrijo takšne, kot so. Ogledali smo si tudi notranjost njegove hiše in najbolj znano ter največjo črno kuhinjo, ki ima prav tako zanimivo zgodbo. Če smo hoteli, smo si lahko vzeli recept za jed, ki se je velikokrat pekla v tistem prostoru. Čas za ogled je hitro potekel, zato smo se vodički lepo zahvalili in se odpeljali proti naslednji postojanki. To je bil kraj, ki je imel čudovito cerkev in tudi posebno šolo za zelo premožne ljudi. Gospa Pušnik nam je vse lepo razložila ter nam pokazala tudi mogočne freske in rastlinski vrt.
Naša naslednja postaja je bil Celovec, vendar smo se na poti še kar nekajkrat ustavili, saj so našo pozornost pritegnile še nekatere znamenitosti. Profesorica je znanje kar stresala iz rokava, zato smo jo tudi z navdušenjem poslušali. V Celovcu smo imeli proste le slabe pol ure, ki smo jo izkoristili za pitje kave, vendar se v tem mestu nismo dolgo zadržali. Pogledali smo si knežji kamen, ostalo pa smo videli kar na poti do avtobusa.
Naš zadnji cilj je bil dom v Mežici. Najprej smo na hitro prisluhnili osnovnim pravilom, ki smo jih morali upoštevati prav vsi. Ravno ta dan je bila na sporedu nogometna tekma, ki smo si jo lahko s prijatelji v gozdičku zraven doma s pomočjo prenosnega računalnika v miru ogledali. Ob deseti uri smo se morali odpraviti v naše sobe. V vsaki je bilo osem sošolcev. Hitro smo se stuširali, si pripravili posteljnino in poskusili zaspati, vendar smo se zaradi dobre družbe še dolgo v noč pogovarjali, čeprav nam to ni bilo dovoljeno. Ob devetih zjutraj smo že morali biti v jedilnici pri zajtrku. Ko smo se najedli, smo za sabo tudi pospravili, in že so nas čakale tri različne dejavnosti. Razdelili smo se v tri skupine in se kasneje tudi menjali. Najprej sem bil v skupini, kjer sem spoznal nov in zelo nenavaden šport ˝frizbi golf«. Gre za novejši šport, ki postaja vedno bolj priljubljen in prepoznaven. Je mešanica golfa in metanja frizbija. Vse, kar moraš narediti pri tej igri, je to, da s čim manj meti spraviš frizbi v temu namenjen šok. Igra postane zanimiva, ko je na voljo več različnih modelov frizbija. Učitelj nam je vse lepo razložil, nato pa smo teoretično znanje morali spremeniti v praktično. Zgleda veliko lažje, kot je v resnici, in mislim, da se s tem strinja vsak, ki je to kdaj poskusil. Čas, ko smo bili zunaj, je neverjetno hitro minil. Po uri in pol smo odšli k drugi dejavnosti. To je bilo vezanje šotorov. Dobili smo nalogo, da moramo šotor postaviti tako, kot nam je pokazal naš profesor. Pomagali smo si lahko s čimerkoli. Ko smo šotore postavili, smo lahko igrali nogomet. Spet je minila ura in pol, kar je pomenilo začetek naslednje dejavnosti. To je bilo plezanje po plezalni steni, ki se je nahajala v stavbi. Vsekakor je bila to najbolj utrudljiva dejavnost tistega dne. Seznanili smo se z opremo za plezanje in njeno uporabo in že je napočil čas kosila. Zaradi drugih obveznosti sem moral ekskurzijo zapustiti predčasno, kar pomeni, da se nisem udeležila izkušnje v rudniku.
Mislim da ekskurzija ni bila namenjena le ogledovanju znamenitosti in širjenju našega znanja, pač pa je bila to prva večdnevna izkušnja z novimi sošolci. Prav zaradi tega smo bolje spoznali ne samo svoje sošolce, ampak tudi sebe.
Vid Korotaj, 1. ag