ERASMUS+ K2 na Siciliji

Naše potovanje na Sicilijo se je začelo podobno kot pred dobrega pol leta na Portugalsko, in sicer zgodaj zjutraj s kombijem do Benetk in letališča Marko Polo, toda tokrat najprej do Rima in nato do mesta Katanija na Siciliji. A je bila pomembna razlika v trajanju potovanja, kajti na poti smo bili v primerjavi s Portugalsko, kamor smo potovali skoraj 24 ur, »samo« slabih dvanajst ur. Po vožnji z letališkim avtobusom in sledenju garmina po deževnih, ozkih in neprijaznih ulicah do hotela La Collegiata, smo bili veseli ponovnega srečanja z dekletoma in fantoma iz Latvije. Pred spanjem smo na hitro raziskali bližnjo okolico hotela.

V ponedeljek smo se prvič srečali z našimi gostitelji, in sicer dijaki in učitelji partnerske šole v kraju Mascalucia, katere uradni naziv je Istituto di istruzione superiore Concetto Marchesi Mascalucia. Šola deluje na dveh lokacijah in ima skupaj več kot 1000 dijakov. Sodeluje v več projektih, kar je vidno na vsakem koraku s številnimi plakati in slikami. Začudilo nas je, da poteka pouk ob odprtih vratih, učitelji so ves čas v razredih, kajti zbornice v pomenu kot jo poznamo mi, nimajo. Učitelji imajo na razpolago kotičke na hodnikih z omaricami. Seveda ni šlo brez obiska mestne hiše, kjer nas je nagovoril župan in nam podaril knjižna kazala.

Že kar prvi dan smo spoznali, da so Italijani zelo verni, kajti sledil je dve uri trajajoč voden ogled z razlago Marijinega svetišča pod Etno. Kraj je postal svetišče, saj je pred nekaj sto leti, ko je Etna izbruhnila, edino, kar je ostalo nedotaknjeno na tem območju, kip Marije. Cerkev je zelo obiskano romarsko središče, saj verjamejo, da se je zgodil čudež, a razlaga je znanstveno zelo preprosta. Kosilo smo imeli v šoli, pripravili pa so ga starši, učitelji in italijanski člani Erasmus+ skupine. Bilo je zelo dobro, saj smo okusili nekaj tradicionalne italijanske oziroma sicilijanske hrane. Po kosilu je sledil “ice breaking”, dejavnosti kot so ples in družabne igre. Zvečer smo si privoščili pravo italijansko pico v restavraciji.

Torek je bil dan za obisk Etne. Med vožnjo do vrha smo se nekajkrat ustavili in poslušali razlago o zgodovini in delovanju vulkana. Med sprehodom po naravnem parku smo spoznavali uničujočo moč lave. Višino 1900 m smo dosegli okrog dvanajstih. To je najvišja točka, ki jo lahko dosežeš z vozilom. Da prideš do vrha vulkana, se moraš peljati z gondolo in potem s terenskim vozilom, vendar te možnosti nismo izbrali, saj je bila cena 65 evrov na osebo. Smo se pa zato sprehodili po vrhu kraterja, s katerega je bil lep razgled, vendar je bilo zelo vetrovno. Sledilo je okusno kosilo v restavraciji na Etni.

Sreda je bila najbolj delovna. Ves dan smo preživeli v šoli, a je kljub temu hitro minilo. Doktorica V.  Cavallaro nam je predavala o prsti. Nato smo po skupinah, v katere smo se razvrstili že na Portugalskem, predstavili posamezne projekte.

Prva skupina je predstavila Project Thales, ki je inovativen način za trajnostno proizvodnjo električne energije. Deluje zahvaljujoč dinamu, ki kinetično energijo naših odpadnih voda pretvori v električno energijo, katero lahko nato uporabljajo naši gospodinjski aparati. Ta energija se shrani tudi v baterije in se uporabi ali proda. Domača hidroelektrarna Project Thales deluje predvsem zahvaljujoč eni turbini, in sicer vijačni turbini, ki je uporabna za majhno količino vode in majhno višinsko razliko. Glavna prednost produkta je v tem, da na nov in inovativen način uporabimo odpadno vodo. Cena izdelka bi bila relativno nizka, saj takšne turbine že obstajajo. Morali bi samo še vse povezati z elektroniko. Slabost produkta je v tem, da je vgradnja tega sistema v že obstoječe stavbe zahtevna. Problematični so lahko tudi odpadki v vodi kot npr. lasje, saj bi lahko zamašili cev.

Druga skupina je predstavila dimniški dinamo. Ta projekt je vezan na dinamo, ki bi ga vgradili na dimnik. Naprava, ki jo imajo Italijani na dimnikih, bi se vrtela in s tem proizvajala energijo. Prednosti so v tem, da je okolju prijazen, temelji na ponovni uporabi in služi pridobivanju energije. Slabost je v tem, da drugje v Evropi takšnih dimnikov ni, pridobivanje energije pa je odvisno od uporabe.

Valovno elektrarno (C-tubes) je predstavila tretja skupina. Ta je izhajala iz ideje, da bi pridobivali energijo iz valov na morjih in oceanih. To bi delovalo tako, da bi val pognal turbino, ki bi bila priklopljena na generator. Turbina bi imela filter, ki bi zajemal plastične odpadke, s čimer bi lahko čistili morje. Valovna elektrarna pomeni obnovljivi vir energije. A ob tem se pojavljajo problemi, kajti investicija je zelo draga, pa tudi uporabljene cevi bi morale kljubovati najhujšim vremenskim razmeram.

Po predstavitvah smo odšli na kosilo, po kosilu pa smo se vrnili v šolo, saj je bil čas za še eno predavanje. Tokrat je bila tema krožno gospodarstvo in kmetijstvo. Med ostalim smo slišali, da bi v Evropi zahvaljujoč krožnemu gospodarstvo nastalo 580 000 novih delovnih mest. S ponovno uporabo, ekosistemom in preprečevanjem odpadkov bi podjetja prihranila 600 milijonov in s tem zmanjšala emisije za 4 %. Čeprav v Italiji, smo večerjali v kitajski restavraciji.

Četrtek je bil ponovno dan za oglede. Ob obali smo se odpeljali do podjetja PianteFaro, ki vzgaja raznovrstne rastline, in sicer od malih lončnic do agrumovcev, oljk in predvsem raznovrstnih palm ter drugega okrasnega drevja in grmičevja. 

Nato smo odšli v šolo IIS Mazzei, kjer smo imeli kosilo. Po kosilu smo obiskali Agroindustry Advanced Technologies, tovarno, ki izdeluje avtomate Oranfresh. Ti »sokovniki« pred očmi kupca iz svežih pomaranč iztisnejo okusen pomarančni sok brez uporabe vode ali sladkorja. Predstavili so nam celotno podjetje in nam pokazali, kako izdelek nastane. V prihodnje planirajo izdelavo avtomatov za limonin in jabolčni sok.

V petek smo ponovno obiskali šolo, kjer smo se pridružili italijanskim članom Erasmus+ pri pouku, medtem ko so profesorji vseh štirih držav načrtovali naslednje srečanje pri nas v Sloveniji. Sledila je podelitev potrdil o izmenjavi. Italijanska profesorica je vsakega od nas poklicala in mu izročila potrdilo. Po vrnitvi v hotel smo se ponovno srečali z vsemi člani Erasmus+ in se z metrojem odpeljali do morja, kjer smo se sprehodili, Nik pa je v njem celo zaplaval. Italijani so nam dali v spomin skupinsko fotografijo, Portugalke pa italijansko zapestnico. Na poslovilno večerjo smo se odpravili ob sedmih. Na izbiro je bilo veliko okusne hrane. Po večerji je sledilo težko slovo. Ponekod so tekle tudi solze.

Zadnji dan, v soboto, smo lahko spali malo dlje, a do enajstih smo morali zapustiti hotelske sobe. Prtljago smo pustili v recepciji, nato pa odšli na ogled mesta s turističnim vlakcem. Vožnja je trajala okrog 45 minut. Ker smo imeli čas, smo  se podali na dvourno vožnjo s turističnim avtobusom, ki pa nas je peljal ob morju. Med potjo se je nekajkrat ustavil, tudi ob Kiklopskem otočju in trdnjavi Aci Castello, tako da smo lahko posneli nekaj odličnim fotografij. Ko smo se vrnili na začetno točko, smo vzeli kovčke in odšli na kosilo ter nato z avtobusom do letališča. Let smo imeli okrog sedmih. Trajal naj bi dve uri, a smo v Benetke prispeli že pol ure prej. Tam nas je že čakal naš prevoznik, ki nas je odpeljal v Maribor, kjer se je naše potovanje zaključilo.

Tudi tokratna, sicilijanska izkušnja, je bila neponovljiva. Sedaj pa že gledamo naprej in pripravljamo program ter dejavnosti za naše goste v mesecu maju. Upamo, da bodo tudi oni tako prevzeti nad našo deželo, kot smo bili mi nad njihovo.  

Alen Stopajnik