V začetku februarja smo se v sklopu projekta Erasmus+, Climate Change odpravili na potovanje v Španijo. Nekoliko zgodaj smo morali vstati ter se do konca pripraviti na polet z letalom. Ob 6.30 smo se s prevzom odpravili na našo pot to našega letališča Treviso. Po dolgem poletu oz. okoli popoldneva smo končno prispeli na letališče Màlaga. Bili smo že nekoliko utrujeni, vendar nas je še pred nami čakal končni prevoz do Granade. Ko smo prispeli do cilja, je bil že večer, zato smo si svoje dogodivščine pustili za prihodnje dni in se tako odpravili k počitku.
Prihodnje jutro ter ostali dnevi so predstavljali nova doživetja in zanimivosti, ki so se godila v tem prelepem in tako rekoč starem mestu poimenovanem po sadežu granatno jabolko: Granada. V torek se je tako pričel nov dan, kjer smo se zjutraj prebudili ter pripravili na srečanje projekta Climate Change v šoli IES La Madraza. Stare obraze, ki smo jih že na prejšnjem srečanju spoznali, je bilo prav prijetno videti. Kljub temu, da smo bili v Španiji pa so nas je čakalo še delo, ki smo ga morali do konca opraviti. Po opravljenih današnjih dejavnostih smo bili že skorajda vsi lačni, zato smo se odpravili na kosilo. Kosilo je bilo že v naprej pripravljeno, saj smo naročilo naredili še pred odhodom. Po obilnem kosilo nas je doletela nesreča, saj je pričelo deževati. Kar hitro smo se napotili do avtobusne postaje ter počakali na naš “divji avtobus”. Ko smo prispeli do hotela smo si po dveh možnostih izbrali počitek ali nakupovanje po trgovinah. Seveda se moški nakupovanja niso udeležili, saj menijo, da so trgovine “booooring”. Kar hitro je se je že stemnilo in dneva je bilo konec.
V sredo smo kar zgodaj spet pričeli z dejavnostmi na šoli. Projekt oziroma delavnice so kar se da znova in znova zanimive, med sabo komuniciramo, pridobimo in predstavimo nove ideje, izražamo svoje izkušnje (slabe kot pozitivne) in mnoge druge stvari, ki projekt naredijo svojevrsten kot tudi je. Še istega dneva smo si ogledali njihovo arhitekturno kot kulturno znamenitost, ki bi naj spadala med enim tudi v Unescov seznam svetovne kulturne dediščine; Alhambra (“rdeča trdnjava”). Med ogledom smo naleteli na številne sobane, kjer je vsaka stena imela ureznine različnih vzorcev, prevzel nas je tudi alifski podkvasti lok, poslikave itd. Nadvse nas je slog spominjal na arabsko kulturo, namreč gre za Mudéjarski slog kot tudi palača sodi v naše predvidevanje po letnicah (14.stol). Po končanem ogledu se je tako naš dan počasi zaključeval, zato smo se tako odpravili nazaj v hotel, kjer nas je večina preživela preostanek večera.
Četrtek je bil kar se da poln dogodivščin. Zjutraj smo se kot vsak dan do zdaj pripravili in nato tudi odpravili proti šoli, kjer so nas čakale še zadnje delavnice oz. dejavnosti v tem projektu. Nekoliko so nas prevzele žalostne emocije, a smo ta dan, zato izkoristili še za zadnje druženje skupaj z ostalimi državami v tem projektu. Namreč Španci so nam zvečer pripravili ogled njihovega nadvse znamenitega plesa Flamenko. Proti večeru smo se tako odpravili z drugimi predstavnicami tega projekta proti restavraciji, kjer bi si tudi naj naposled ogledali ta ples. Najprej smo si skupaj z Španci in ostalimi državami nekaj pojedli in malo pokramljali ter se predvsem smejali. Po večerji je bil čas, da si torej ogledamo ples Flamenko. Plesalka nas je nadvse prevzela z gibi in mimiko na obrazu. Obraz je kazal ostro in elegantno mimiko in se je skladal z njenimi močnimi in hitrimi gibi nog, kot tudi elegantnih obratov, ki so se nam vtisnili v spomin. Ples se je ujemal s kitaro in spremljavo dveh pevcev, ki so ples naredili še toliko bolj izvrsten. Dan se je končal z objemi in proslavljanjem, saj smo vedeli, da je to eno izmed naših zadnjih srečanj v živo.
Naš zadnji dan v Španiji je predstavljal nekaj napora in stresa, saj smo morali pakirati in oditi proti letališču, kjer nas je letalo zvečer poneslo do Zagreba. Mi (dijaki) kot tudi profesorici, smo bili že tako sedaj utrujeni, a vseeno polni novih spominov, katerih si bomo zapomnili z nasmeškom na obrazu. Tako smo prišli do sklepa kjer smo spoznali razlike med Slovenci in ostalimi narodi Evrope ter hkrati utrdili svojo angleščino, pogovarjali smo se tudi, kako bomo ta problem reševali in na kakšen način bomo spremembe in rešitve pripeljali nazaj v Slovenijo. Ta projekt nam torej ni le omogočil potovanja, vendar nam je priskrbel tudi novo znanje.
Mihaela, Dan in Sergej
