Ker na SERŠ-u že več let razvijamo sodelovanje v okviru programa ERASMUS+, smo bili še kako veseli, ker smo bili povabljeni k projektu Zeleni podjetnik za boljši svet. Nosilka projekta je gimnazija Kuldiga v Latviji. Ob naši šoli sta projektni partnerici srednja šola EPATV v mestu Vila Verde v bližini mesta Braga na Portugalskem in gimnazija v Mascalucii na Siciliji. Projekt se je začel 1. 11. 2018 in se zaključi 31. 10. 2020. Udeleženci projekta s SERŠ soštirje dijaki (Tilen Brodnik, Nik Nešović, Jernej Ofič, Alen Stopajnik), dva učitelja (Jernej Feguš, Marjana Nerat) in koordinatorica Suzana Rehberger.
Glavni cilj projekta je ustanoviti okolju prijazno mini podjetje z vključevanjem okoljske ozaveščenosti in se ob tem podrobneje seznaniti z modelom »circular economy« ali s krožnim gospodarstvom, z naravnimi proizvodi, obnovljivimi viri energije, recikliranjem, »zelenimi podjetji« v domačem kraju in zelenimi produkti ter s problemi zaposlovanja in z vključevanjem omenjenih tem v pouk. Po uvodnem srečanju koordinatorjev decembra 2018 v Latviji, kjer je bil natančneje zastavljen program, je v mesecu maju 2019 sledilo prvo delovno srečanje dijakov in ostalih udeležencev v mestu Braga na Portugalskem.
PORTUGALSKA (5. 5. – 11. 5. 2019)
Prva postaja projekta »Green entrepreneurs for better world» je bila Portugalska. Potovanje se je začelo v nedeljo, 5. maja, ob treh zjutraj v Mariboru, od koder smo se s kombijem odpeljali proti Benetkam na letališče Marco Polo. Prispeli smo okoli šeste ure zjutraj. Pričakala sta nas močan dež in veter, zaradi česar je imelo letalo, s katerim bi naj poleteli proti Zürichu, skoraj uro zamude. Seveda smo povezovalni let v Lizbono zamudili, a so Švicarji potrdili svojo zanesljivost in, še preden smo stopili iz letala, že organizirali let naprej. Tako smo v Lizbono prispeli šele okrog četrte ure popoldan.
S podzemno železnico smo se odpeljali od letališča do železniške postaje, kjer smo stopili na hitri vlak, ki nas je odpeljal do Brage. Kupiti smo morali vozovnice za prvi razred, saj je biloostalo že zasedeno. Na trenutke smo drveli preko 200 km/h, a kljub temu smo po večurni vožnji prispeli na cilj s skoraj enourno zamudo, in sicer malo pred polnočjo. Na srečo nas je garmin pripeljal do hotela, seveda po ovinkih, kar smo ugotovili že naslednji dan. Kot če bi se odpravili na drugi konec sveta, smo po skoraj 20-urnem potovanju »popadali« v postelje.
Srednja šola EPATV, kamor smo se odpravili naslednje jutro, se nahaja v mestecu Vila Verde. Prvič smo se srečali z ostalimi udeleženci projekta. Domačini z ravnateljem na čelu in vodjo projektov na šoli ter koordinatorjem našega projekta so nas prijazno sprejeli. Predstavili so učne programe in razkazali šolske prostore. Šola je zelo zanimiva, kajti v okviru različnih programov na srednji in višji stopnji izobražuje dijake in študente za številne poklice. S fotografij so nas pozdravljali dijaki oz. predstavniki posameznih poklicnih usmeritev (avtomehanik, strojnik, računalničar, kozmetičarka, gostinski delavci …).
Sledile so predstavitve šol udeleženk in mest ter držav, iz katerih prihajamo. Potrudili smo se predstaviti Maribor in Slovenijo z vsem tistim, na kar smo lahko in moramo biti ponosni. Sledil je odhod v mestno hišo, kjer nas je pozdravila predstavnica za izobraževanje, sprejel pa nas je tudi župan. Veseli smo bili priložnostnih daril, med katerimi nas je še posebej navdušila tradicionalna lesena igrača vrtavka. Kako se uporablja, oz. kako se z njo igrati, nam je pokazal sam župan in se z nami vred neizmerno zabaval. Bili smo presenečeni nad spontanostjo in prijaznostjo vseh, s katerimi smo prišli v stik. Po vrnitvi v šolo nas je čakalo kosilo in igra, katere namen je bil, da se bolje spoznamo. Vsak od nas je moral narediti neki gib in povedati svoje ime, vsi naslednji pa so morali gib in ime ponoviti. Na koncu je nastala ena velika zmešnjava pospremljena z obilico smeha. Povsem smo se sprostili in se navdušeni že prvi dan vrnili v Brago. Ker smo se najbolje ujeli s fantoma in dekleti iz Latvije, smo zvečer skupaj odšli v trgovski center in na večerjo v McDonalds.
Drugi dan smo obiskalo mesto Porto, ki je drugo največje mesto Portugalske. Znano je kot središče pridelave znanega vina portovec. Mesto se je razvilo ob izlivu reke Douro, po kateri so z jadrnicami v lesenih sodih prevažali portovec v Atlantik in nato po vsem svetu. Je tudi eno najstarejših mest Evrope, predstavlja kulturnozgodovinsko središče uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Sprehodili smo se po Ribeiri, starem delavskem predelu mesta ob reki z ozkimi uličicami in gostinskimi lokali. Seveda smo poskusili njihovo specialiteto francesinha, ki je podobna lazanji. Predel je prepoznaven po raznobarvnih fasadah, ki nam pričarajo pisano podobo mesta. Navdušeni smo bili nad mostom Luisa I., katerega arhitekt je bil Eifflov sodelavec Theophile Seyrig, zaradi česar konstrukcija mostu spominja na Eifflov stolp. Ima dve etaži – po zgornji vozi mestni metro, po spodnji pa poteka cestni promet. Pešci lahko hodijo po obeh. Po kosilu smo odšli v vinsko klet družine Ferreira z avstralsko ptico emu kot zaščitnim znakom. Seznanili so nas z zgodovino, pridelavo vina in ob degustaciji tudi o razliki med belim in rdečim portovcem. Seveda smo se vzpeli tudi do katedrale svetega Frančiška, od koder se nam je odprl prelep razgled na mesto in reko.
V sredo smo ponovno obiskali šolo, kjer smo poslušali dve predavanji, in sicer o krožnem gospodarstvu in ekološkem vinogradništvu. Po predavanju smo predstavili razvoj in primere krožnega gospodarstva v posameznih državah udeleženkah projekta. Mi smo predstavili mariborsko podjetje Snaga in podjetje MikMik, ki se ukvarja z izposojo električnih skirojev. Po kosilu smo se razdelili v štiri skupine, in sicer je moral biti v vsaki skupini vsaj en učenec iz posamezne države. Nato smo morali ustvariti slogan in logo projekta. Ponosni smo nad izbiro našega loga, katerega avtor je Nik.
Popoldan smo se odpravili na raziskovanje Brage, kulturnozgodovinskega mesta na severu Portugalske znanem tudi po bogati katoliški zapuščini in verskih prireditvah. Povzpeli smo se do romarskega svetišča Bom Jesus do Monte, do koder vodi 829 stopnic. Nekateri smo tekli, drugi pa, kot npr. obe profesorici, pa so se sprehodili. Bili smo prevzeti ne samo nad mogočnostjo cerkve na vrhu hriba, temveč predvsem do tja speljane poti s stopniščem. Ker so avtobusne vozovnice veljavne za vse vožnje v času ene ure, smo dijaki pohiteli navzdol, a ko je bil avtobus že na odhodu, profesoric še ni bilo od nikoder. Odleglo nam je, ko sta se v zadnji sekundi prikazali izza ovinka.
Popoldan smo se z Latvijcema odpravili na igrišče, kjer smo igrali nogomet, saj smo hoteli s tem počastiti našega Zlatka Zahoviča, ki je bil kar nekaj let nogometaš Porta. Hodili smo dobre 3 km, preden smo našli ustrezno igrišče. Pridružil se nam je mali Portugalec, kateremu smo po končani igri podarili žogo. Po vrnitvi v center mesta smo odšli na večerjo v restavracijo. Jedli smo zrezek in medtem gledali ligo prvakov med Liverpoolom in Barcelono – na telefonu. Tako smo bili priča spektaklu, ki ga je pripravil Liverpool na stadionu Anfield.
Spoznali smo tudi skrajni sever Portugalske, in sicer naravni rezervat Litoral Norte, kamor smo se podali naslednji dan. Če bi bilo vreme lepše, bi lahko opazovali ptice, a so se zaradi dežja poskrile. Sledila je pot do Atlantika. Nekateri smo želeli poskusiti njegovo temperaturo, a so nas valovi zmočili do kolen, kar ni bilo prijetno, saj je pihal tudi mrzel veter. Nato smo v modernem obmorskem hotelu imeli kosilo, po kosilu pa “brainstorming” z namenom ustvariti idejo za produkt. Delo je potekalo v skupinah. Ena od skupin se je odločila za turbino, ki bi jo bilo mogoče namestiti v kuhinjski odtok, druga za svečnik, tretja za reciklažo oblačil in organsko milo, četrta za uporabo časopisnega in drugega papirja kot embalažo. Nato smo za sprostitev igrali pantomimo. Bilo je zelo zabavno in smešno obenem.
Zadnji dan na Portugalskem smo ponovno obiskali šolo. Vsaka skupina se je morala odločiti za ime svojega podjetja in ustvariti logotip ter ustvariti slogan. Govorili smo o prednostih in slabostih naših idej, o imenu podjetja in o vprašanjih povezanih s trgom. Po kosilu smo se ponovno zbrali v dvorani, kjer smo dobili nalogo do naslednjega srečanja in certifikate o udeležbi.
Zvečer smo bili povabljeni na večerjo v restavracijo, kjer smo okušali okuse Portugalske. Malo pred polnočjo je sledilo slovo. Objeli smo se ter naredili še zadnjo skupinsko fotografijo, nekateri pa so potočili tudi kakšno solzo, a že smo začeli odštevati dneve do našega naslednjega srečanja na Siciliji, predvideno v začetku meseca novembra.
S taksijem smo zjutraj okoli četrte ure prispeli v Lizbono, kjer smo počakali na let do Münchna. V Münchnu smo si želeli ogledati stadion Allianz Arena, a je žal bilo premalo časa, zato smo se sprehodili po letališču. V Benetke smo prispeli okrog četrte ure popoldan. In tako kot smo prispeli v Benetke, smo se tudi vrnili v Maribor – s kombijem. Po štirih urah vožnje smo se objeli s starši in sorodniki ter se razšli z mislijo, da je bila Portugalska zanimiva in poučna, vsekakor pa nepozabna izkušnja.
Udeleženci projekta
