Gregorjevo – dan, ko se ptički ženijo

Gregorjevo je praznik povezan z zaljubljenci. Tega dne se po ljudskem izročilu ženijo ptički. Sprva je bil praznik na prvi pomladni dan, torej 21. marca, a se zaradi spremembe koledarja, ki ga je uvedel Gregor Veliki, danes praznuje 12. marca. Imenuje sa prav po svetniku Gregorju Velikem (ok. 540–604), ki bi naj po ljudskem izročilu prinašal luč ter s tem pozdravljal sonce in pomlad, zato na ta dan prižigamo lučke in jih spuščamo po rekah.
Na Gorenjskem na predvečer praznika ohranjajo običaj spuščanja razsvetljenih barčic in hišic, imenovanih “gregorčki”, v vodo. Po starih šegah namreč na ta dan sv. Gregor “luč v vodo vrže”. V Kropi ima ta običaj dolgo tradicijo in sega še v čase, ko ljudje še niso poznali elektrike. Sveti Gregor je pomenil preobrat v življenju Kroparjev, saj pri svojem delu niso potrebovali več svetilke. Z metanjem različnih gorečih predmetov v manjši potok so pozdravili prihod sonca in pomladi. Kroparski kovači pa so nekoč na ta dan pozabili na delo in odšli na ptičjo svatbo.
Tudi v nekaterih drugih delavskih in obrtniških krajih v Sloveniji so do druge svetovne vojne na predvečer gregorjevega v reke in potoke vrgli kos lesa z gorečim, v smolo namočenim “oblanjem” ali s svečo. Po drugi svetovni vojni so to šego oživili.
Nekje sredi zime, ko smo obravnavali pesnitev Duma Otona Župančiča, nas je naša profesorica slovenščine navdušila nad idejo, da bi tudi mi na gregorjevo po reki Dravi spustili papirnate ladjice, ki bi jih izdelali doma ali pa kar pri pouku. Ker je letos gregorjevo prišlo na sredo in ker ta dan na urniku nimamo slovenščine, smo si gregorjevo prestavili na četrtek. Po najbližji poti smo se odpravili do Drave in tam najprej posneli skupinsko fotografijo, da smo gospe profesorici dokazali, da smo res bili vsi tam. Prve ladjice, ki smo jih spustili v vodo, so bile kot Titanik, kajti kar hitro so potonile. Tudi druge niso priplule prav daleč, razen ene, ki je prav lepo ujela ritem rahlih valov, a jo je na koncu nekdo zadel s kamnom, da je tudi ta potonila. Ob vsem tem smo naredili še nekaj slik, nato pa z velikim zanimanjem gledali, kako je Robi v vodo postavil svojo letalonosilko, ki sta jo skupaj z Gašperjem in bogato domišljijo izdelovala ves dopoldan. Ta ladjica se je potopila še najhitreje, saj ni bila dobro zlepljena. Ob smehu smo se poslovili, nekateri so odšli domov, drugi pa smo ob sončnem vremenu in osvežilni pijači nadaljevali druženje na turistični ladjici Dravska vila.

Marcel Kolar